»NIKOLI NE BODI DOLGOČASEN IN VEDNO POSKUŠAJ PISATI NEKAJ POSEBNEGA.«
Primož Suhodolčan se je rodil v Črni na Koroškem, in sicer pisatelju Leopoldu Suhodolčanu. Šolal se je na Prevaljah in Ravnah na Koroškem, novinarstvo je študiral v Ljubljani. Zdaj živi in dela na Ravnah na Koroškem, kjer na Koroškem radiu tudi soustvarja oddajo za otroke Popek. Izdal je med mladostniki zelo priljubljeno trilogijo Košarkar naj bo!,Kolesar naj bo! in Ranta vrača udarec pa tudi pripovedi o Petru Nosu in humoristične kratke zgodbice Živalske novice.
Njegovo knjigo Košarkar naj bo! so otroci že večkrat izbrali za naj knjigo leta.
Rodili ste se v Črni na Koroškem. Kako ste preživljali otroška leta?
Brezskrbno, vedno v gibanju in s takšnimi igrami, ki jih danes skoraj ni več. V gozdu smo delali bunkerje, lovili ribe z golimi rokami, gradili mlinčke na vodi, delali rove v senu, pasli krave in podobno. Včasih se mi zdi, kot da sem živel pred sto leti.
Izhajate iz pisateljske družine. Kakšne spomine imate na očeta Leopolda Suhodolčana,ki ga otroci tako radi prebiramo?
Zelo sem ponosen nanj. Ne samo kot na pisatelja, na ustanovitelja Bralne značke, urednika, igralca in režiserja, ampak še posebej zato, ker je bil super oči.
Vam je v otroštvu pripovedoval zgodbe? Katere?
Tudi on je veliko doživel, ker se je njegova družina selila z očetom (mojim dedkom), ki je bil finančni stražnik, po vsej deželi. Še raje, kot je pripovedoval, pa je pisal. Nekaj teh zgodba je opisal v knjigi Mornar na kolesu.
Ali ste že kot otrok pisali knjige?
Delal sem vsega po malem. Križanke, rebuse, uganke, najraje pa sem za šolsko glasilo sestavljal pesmice. Včasih mi katere tudi niso hoteli objaviti, ker so bile malo … hm, drugačne. Ena od takih je šla takole:
Drsa se krava, po ledu sred zime,
zelo se zabava, ker ma zmrznjene vime.
Zdaj pa sami ocenite, ali je bila primerna za objavo ali ne.
Zakaj ste se odločili pisati knjige? S kakšnimi težavami ste se srečevali na začetku?
Pisati sem začel, ker nisem znal ničesar drugega. Hotel sem postati kuhar, pa mi je kuhinjo razneslo. Hotel sem postati arhitekt, pa so se mi vsi stolpi iz lego kock podrli. Hotel sem postati dirkač, pa sem se tisočkrat potolkel. Zato so rekli: Ker ničesar ne znaš, boš pa pisatelj.
Katera je bila vaša prva knjiga, ki ste jo napisali,in kakšne spomine imate nanjo?
Prva knjiga je bila Košarkar naj bo!. Še zdaj sem zelo ponosen nanjo. Ne samo zato, ker je bila prva, ampak tudi zato, ker je še vedno živa med mladimi bralci. Tako živa, da ste jo že petkrat izbrali za Mojo najljubšo knjigo.
Vam je oče dal kakšen pisateljski nasvet?
Nikoli ne bodi dolgočasen in vedno poskušaj pisati nekaj posebnega.
Kakšen nasvet bi vi dali mlademu človeku,ki sanja,da bo nekoč pisatelj?
Bodite drzni in si upajte! Tako kot je pel Andrej Šifrer: Bodi hladen ali vroč, če si mlačen, te izpljunem proč.
Katera od vaših knjig vam je najljubša?
France Bevk je nekoč rekel: Kako naj se odločim, katera knjiga mi je najljubša, če pa so vse moji otroci. Meni pa sta še vedno najbolj všeč dve: prva in zadnja.
Kakšni so vaši spomini na šolska leta?
Šola kot šola. Če je bilo treba kakšno ušpičiti ali če je kdo naredil kakšno traparijo, sem bil jaz vedno zraven. Zato sem moral vedno na zagovor k ravnatelju. To je bilo zelo hudo, ker je bil ravnatelj moj oči.
Kakšen odnos imate do športa,saj imata kar dve vaši knjigi v naslovu športnika,in sicer Košarkar naj bo in Kolesar naj bo?
Ker je moj najljubši hobi napad na hladilnik, moram imeti še veliko drugih športov: plavanje, kolo, košarka, nogomet…
Katera zvrst umetnosti vam je še blizu in zakaj?
Umetnostno lenarjenje, umetnostno kuhanje in umetnostno spanje.
Opazila sem, da v javnih nastopih pogosto ponosno govorite v koroškem narečju. Kaj menite,ali smo Slovenci ljudje s hrbtenico ali se vse prevečkrat sklonimo in pozabimo,kdo smo?
Vsi se moramo zavedati, da brez narečja ni jezika. Narečja bogatijo jezik in ga ohranjajo živega. Jezik brez narečij se počasi posuši, odpade in se spremeni v prah.
Kakšen nasvet bi dali mlademu človeku za življenje,saj svet,v katerega odraščamo,tolikokrat ni prijazen?
Lepo bi bilo, če bi se držali tega nasveta:
Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in s čivavo na straži.
Ali ne bi bilo lepo?
Nina Kompolšek, 8. a