»ZDELO SE MI JE, DA SO PESNIKI FRAJERJI IN DA TO ZMOREM TUDI SAM.«
Andrej Rozman Roza se je rodil leta 1955 v Ljubljani. Študiral je slovenistiko. Je ustanovitelj Gledališča Ane Monro. Redno nastopa v igranih filmih in na televiziji. Andrej Rozman Roza je priznani slovenski ustvarjalec predstav in pesmi za otroke, ustvarja pa tudi gledališke predstave in piše poezijo za odrasle.
Zakaj ste se odločili ravno za ta poklic?
Imam srečo, da delam to, kar me veseli, in od tega tudi živim. Moj poklic je postalo tisto, kar sprva nisem delal zaradi zaslužka. Najprej me je veselilo sestavljanje pesmi, potem pa sem ugotovil, da je ukvarjanje z gledališčem po svoje še bolj zabavno, saj je to početje bolj družabno.
Kdo vas je navdušil in vzpodbujal k pisanju knjig in ustvarjanju pesmi?
Všeč so mi bile pesmi, ki sem jih slišal ali bral, in sem si želel, da bi jih tudi sam pisal. Zdelo se mi je, da so pesniki frajerji in da to zmorem tudi sam. Brez dvoma pa sem imel to tudi v genih, saj sta pisala pesmi tudi moja babica in ded.
Ali vas nagrade, ki ste jih dobili, še dodatno vzpodbudijo k delu?
Ne. Mi je pa seveda prijetno sem ter tja dobiti kakšno nagrado in če nikoli ne bi dobil nobene, bi me to mogoče malo potrlo. Mogoče pa bi mi dalo še več vzpodbude. Glavna vzpodbuda mi je itak to, da je moje delo všeč bralcem, gledalcem in poslušalcem.
Kako ste prišli na položaj vodje alternativnega Gledališča Ane Monro?
To ni bilo težko, saj sem Gledališče Ane Monro ustanovil, ko sem s prijateljem Maretom Kovačičem začel nastopati in sva se najprej imenovala Roza in Mare, potem pa sva si nadela ime Gledališče Ane Monro. Sčasoma se nama je pridružilo vedno več sodelavcev, tako da smo postali prav velika skupina.
Kakšen je bil naslov prve knjige, ki ste jo napisali? Ali ste bili ponosni nanjo?
Prvo knjigo pesmi sem sestavil, ko sem hodil v gimnazijo. Tiskali smo jo na kopirnem stroju, ki so bili takrat še redkost in ga je imela sošolčeva mama v službi. Naslov knjige je bil »Nikoli rostfraj« in sem bil nanjo zelo ponosen.
Koliko časa porabite, da napišete eno knjigo?
To je pa zelo različno. Veliko knjig nastane tako, da zberem pesmi, ki sem jih pisal dalj časa. Nekatere knjige pa so zelo kratke, tako da sem nekoč eno napisal v eni sami noči (slikanica Rdeča žaba, zlat labod).
Katero zvrst gledališke igre najraje igrate in zakaj?
Komedije, ker se mi zdi, da ljudem najlažje kaj sporočim skozi njih.
Zakaj vas v literaturi zanima ravno živ jezik?
Zanima me jezik. In vsak jezik, ki ga ljudje uporabljajo, je živ.
Ali uživate ob pisanju parodičnih in komičnih pesmi?
Seveda. Ob pisanju vedno uživam. Če mi ne gre, trpim – a ko mi spet steče, uživam.
Zakaj ste leta 1978 zapustili študij slovenistike?
Precej je bila kriva moja lenoba. Poleg tega sem se ravno začel ukvarjati z gledališčem in me je to bolj veselilo kot študij. Na srečo se je izkazalo, da lahko od tega tudi živim.
Kaj menite, ali je težje delati predstave za odrasle ali otroke?
Oboje je zanimivo in za oboje se je treba potrudit, da nastane dobra predstava. Tako da se ne bi mogel opredeliti glede tega vprašanja.
Na kaj morajo biti ustvarjalci otroških predstav še posebej pozorni?
Da mora biti zgodba ves čas zanimiva.
Na katero svojo predstavo ste najbolj ponosni?
Veliko jih je. Zadnji dve, ki sta mi všeč, sta obe letošnji: za odrasle Najemnina ali We Are The Nation On The Best Location mojega Rozinteatra in za otroke Čepica veselja, ki sem jo napisal in zrežiral v Lutkovnem gledališču Ljubljana.
Katero predstavo ste nazadnje videli v gledališču in kaj o njej menite?
Hm, razen na svojih predstavah že dolgo nisem bil v gledališču. Bolj hodim v kino. Mislim, da sem nazadnje videl predstavo gledališke skupine Cirkus Ljud, ki mi je bila všeč, ker je zelo nenavadna. A bi ti jo težko opisal.
Katero knjigo bi po vašem mnenju morali prebrati vsi otroci?
Težko bi reke, da katero knjigo morajo prebrati vsi otroci. Veliko je dobrih knjig. Meni sta bili v otroštvu najbolj všeč Mala čarovnica Otfrieda Preusslerja in Pika Nogavička Astrid Lindgren.
Katero knjigo pa bi morali prebrati vsi starši?
Vsi starši bi morali prebrati knjigo Kompetentni otrok Jesperja Juula.
Kaj pa učitelji, kaj bi morali oni prebrati?
Isto knjiga kot starši, se pravi Kompetentni otrok.
Kakšen napotek bi dali za življenje v tem svetu mlademu človeku?
Naj verjamejo vase in se potrudijo najti in početi tisto, kar jih res veseli.
Alen Jazbec, 8. a