»VSAK PISATELJ JE NAJPREJ BRALEC.«
Vinko Möderndorfer je znan slovenski režiser. Piše drame, pesmi, novele, romane, TV scenarije, radijske igre za otroke in odrasle. Režiral je že mnogo sijajnih iger. S svoji delom zaznamuje slovenski kulturni prostor. Ukvarja se tudi s filmom. Njegov zadnji celovečerni film Predmestje (po istoimenskem romanu) se je uvrstil v tekmovalni program filmskega festivala v Montrealu in Benetkah. 3. decembra 2008 ob pa 20.05 na 1. program TV Slovenija prihaja njegov film VAJA ZBORA, pod katerega se je podpisal kot scenarist in režiser.
VAJA ZBORA je odlična komedija značajev.
Zakaj ste se odločili, da boste takoj po končani Akademiji pričeli z delom v gledališču?
Zato, ker je Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) pač takšna šola, da po navadi, ko jo končaš, začneš delati v gledališču. Ko se odločiš za Akademijo ... se že odločiš, da boš nekaj počel v gledališču. In tako sem se tudi jaz. Po srednji pedagoški šoli, sem se odločil, da bo moj poklic gledališče, in sem zato šel na ustrezno šolo.
V gledališču ste dejavni na različnih področjih. Kaj ali kdo vas je sploh navdušil nad gledališčem? Zakaj ste se odločili, da se boste posvečali režiranju?
Za gledališče me je navdušilo gledališče. Hodil sem na predstave in spoznal, da je gledališče tista stvar v življenju, ki me zanima. Nisem hotel biti igralec. Poklic režiserja se mi je zdel primeren, saj je režiser avtor celotne predstave, medtem ko si igralci samo ustvarjalci svojih vlog.
Kakšno bi bilo vaše idealno gledališče?
Zame je idealno tisto gledališče, ki ga razumem. Ki ima jasno zgodbo, dobro oblikovane značaje, primerno scenografijo ... Zame je dobro tisto gledališče, ki mi nekaj pove. Ki ima sporočilo. Ki sporoča resnico o svetu, v katerem živimo. Nimam rad gledališča, ki je zgolj zabava. Čeprav je gledališče lahko tudi zelo kvalitetna zabava.
Dejavni ste tudi na drugih področjih ne samo v gledališču.S čim se ukvarjate v prostem času?
V prostem času pišem.
Kaj vam pomeni pisateljstvo?
Pisateljstvo je moj poklic, moje veselje in moj hobi.
Kako se je začelo vaše pisateljevanje? Ste najprej začeli pisati le za hobi?(Danes, kot vsi vemo, ste eden izmed znanih in uspešnih slovenskih pisateljev.)
Začel sem kot pesnik. Potem sem začel pisati za gledališče. Po tridesetem letu pa sem začel pisati zgodbe, novele, romane. Že v osnovni šoli sem čutil, da me literatura zanima. Veliko sem bral. In to sam od sebe. Nobeden me ni silil v branje. Vsak pisatelj je najprej bralec. Pisati se naučimo iz branja.
Katero vaše delo vam je najbolj blizu in zakaj?
Najbolj pri srcu mi je tisto delo, ki šele nastaja. Zato, ker je še tako nebogljeno, kot otrok, ki mu je treba pomagati na poti v svet.
Katere druge avtorje najraje berete?
Prešerna. Cankarja. Rožanca. Kosmača. Prežiha. Fritza. Kocbeka. Zelo cenim in zelo rad berem vse slovenske pisatelje.
Kaj najraje pišete, poezijo ali prozo?
Poezijo.
Leta 2003 ste po svojem romanu posneli celovečerni film z naslovom Predmestje.Glede na to, da je bil to vaš prvi celovečerni film, je prejel številne nagrade na mednarodnih festivalih. Kaj za vas pomeni takšen uspeh za film in roman?
Uspeh mojih del, pa naj bodo to dela v gledališče ali na filmu, mi pomeni velik zagon za moje nadaljnje delo.
Kakšni pogoji za snemanje filma bi bili za vas idealni?
Film je zelo draga umetnost. Idealno bi bilo snemati film z dovolj denarja.
Kaj menite o slovenski filmski produkciji in Filmskem skladu Republike Slovenije?
Slovenski film je zelo dober. In še boljši bo, če bo država (Filmski sklad) boljše financirala slovenski film in bomo lahko vsako leto posneli vsaj osem celovečernih filmov. To bi bilo idealno.
Kaj menite, kakšen odnos bo imela nova vlada do kulture?
Bomo videli, kakšen odnos bodo imeli novoizvoljeni politike. Ne smemo pa preveč pričakovati. Politiki veliko obljubljajo in zelo malo obljub uresničijo.
Kaj bi vi naredili če bi bili minister za kulturo?
Trudil bi se, da bi slovenski filmski ustvarjalci vsako leto posneli najmanj petnajst celovečernih filmov, da bi bili pisatelji boljše plačani za svoje delo, da bi bile knjige cenejše, da bi bila gledališča zastonj ... Ukinil bi velike kino centre, kjer vrtijo same neumne filme. Odprl bi še več malih gledališč. Še nekaj gledališč za otroke. V vsaki ulici bi odprl umetniško galerijo in hišo umetnosti za mladino in otroke. Slovenski parlament bi spremenil umetniško akademijo, kjer bi poučevali vse umetnosti. Vsaka hiša, ki bi se na novo zgradila, bi morala imeti na svojem pročelju umetniško stvaritev, bodisi skulpturo, mozaik ali sliko ... In tako dalje in tako dalje. Namesto s politiko, vojsko in ostalimi neumnostmi bi se vsi ukvarjali z umetnostjo in bili bi neskončno srečni!
Lena Zgonec, 8.b