»RESNIČNO SE POČUTIM SAMO V VLOGI OČETA SVOJIH OTROK. NA FILMU PA NIKOLI.«
Metod Pevec je znan slovenski režiser in tudi igralec, saj se ga mnogi osnovnošolci spominjajo iz odličnega slovenskega mladinskega filma KO ZORIJO JAGODE. Njegova nadvse uspešna filma iz zadnjih leta pa sta Pod njenim oknom in Estrelita.
Kako bi opisali samega sebe?
Resnici na ljubo mi ne pride na misel, da bi sebe opisoval. Ljudje se itak najbolj motimo, kadar ocenjujemo sami sebe. Sicer sem pa nadrobljen med vse svoje like, ki sem jih kdaj napisal.
Kot sem izvedel, ste tudi vi igrali v nekaj filmih (Ko zorijo jagode, Na svidenje v naslednji vojni). Kakšne spomine imate na snemanje obeh filmov? Mogoče še nameravate odigrati kakšno vlogo v prihodnosti?
V mladosti sem veliko igral, vendar resnici na ljubo v igri nisem pretirano užival. Spomnim se treme pred kamero, mukotrpnega učenja besedil, zmrzovanja na snemanju in podobno. Je pa res, da je na vseh snemanjih nekaj, zaradi česar se na koncu vse zdi zelo fino. Tega še zdaj ne razumem. Najbrž zato, ker so filmske ekipe sproščene in živijo kot kakšna ciganska kolonija, pa tudi razidejo se preden se ljudje naveličajo drug drugega. Igral pa ne bom več. Je veliko boljših igralcev.
Kako so na vas gledali vrstniki, ko ste posneli ta film? Kakšen je bil takratni odziv javnosti? (Filmi si osnovnošolci še danes, po tridesetih letih, radi pogledamo.)
Že res, da sem zaradi filmov malce izstopal med vrstniki, vendar to ni bilo vedno lepo. Kar nekaj časa sem pri ljudeh, pri katerih sem se prizadeval za ugled, pogosto naletel na predsodek, da sem lep, uspešen in neumen. Žal ljudje raje presojajo po preprostih bližnjicah, film in televizija pa jih ponujata v izobilju.
V kateri filmski vlogi ste se počutili najbolj resnično?
Resnično se počutim samo v vlogi očeta svojih otrok. Na filmu pa nikoli.
Izdali ste tudi nekaj odličnih romanov za odrasle (Carmen , Marija Ana , Večer v Dubrovniku). Kateri izmed njih je vam najljubši ? Kje ste dobili navdih?
Najljubši mi je vedno zadnji, ker je najbližji in ker sem ga napisal avtorsko in življenjsko bolj zrel. Trenutno mi je zato najbližji moj zadnji Teža neba, ki pa je šele v tiskarni.
Kako se po vašem mnenju danes v slovenski javnosti obravnava domače filme?
Tako kot vedno – površno. Slovenci gojimo tradicionalno spoštovanje do literature in gledališča, s filmom smo pa bolj po domače, bolj tako kot z nogometom. Vendar ni s tem nič narobe, film je po naravi bolj množična umetnost.
Ali nas boste v prihajajočem letu morda presenetili oz. nameravate posneti kakšen film?
Namenov in načrtov ne manjka, žal pa je film draga reč in si ne upam govoriti, dokler producent ne zbere potrebnega denarja. Zagotovo pa bom prihodnje leto snemal dokumentarni film o slovenskih Aleksandrinkah, zanimiva tema, govori o mladih slovenskih dekletih in ženah, ki so hodile delat (kot dojilje in pestunje) v Aleksandrijo in Kairo.
Kaj menite o gledanosti slovenskih filmov doma?
Slovenski film je v kinu kar uspešen, ne vsak, vendar v povprečju presega obisk povprečnega ameriškega filma. Upajmo, da bo kino preživel, da ga ne bodo požrle domače plazme in zapečkarsko udobje.
Imate morda kakšno anekdoto s snemanj, ki bi jo lahko delili z našimi bralci?
To je eno najbolj pogostih vprašanj. Ljudje verjamejo, da je snemanje neverjetno zabavno, tako rekoč nanizanka anekdot. Pa ni! Filmska snemanja so resnici na ljubo trdo delo, zato pravim, da še vedno ne razumem, zakaj je tako lepo, da ljudi zasvoji.
Ali radi hodite v gledališče? Katero predstavo ste nazadnje videli in kakšna se vam je zdela?
Veliko hodim v gledališče. Najraje v Malo Dramo, kjer je srečanje z igralci najbolj intimno. Zadnja predstava je bil dramski dvojček Jaltska igra/Poigra. Predstava je sijajna.
Lahko primerjate delo v gledališču in na filmu?
Ne morem, ker v gledališču še nisem delal. Včasih se mi toži, da bi delal v gledališču. Kadar ob kakšni zgodnji ali pozni uri zmrzujem na terenu, pomislim, kako je lepo delati v gledališču – tam so vsaj ves čas na toplem.
Kaj menite, ali se bodo z novo vlado spremenile razmere na Filmskem skladu RS?
Upanje umira zadnje.
Kaj bi vi naredili za slovenski film, če bi bili minister za kulturo?
Za vse na svetu ne bi bil minister za kulturo.
Kakšen film bi posneli, če vas ne bi omejevala niti čas niti denar?
Verjetno nobenega. Treba se je zavedati, da idealne okoliščine še niso najboljše. Človek se v idealnih razmerah uleže in uživa. Tudi s filmom je tako. Omejitve so po eni strani neprijetne, po drugi pa stimulativne. Omejitve so zato, da se z njimi spopademo. In to je dobro. Ne želim si razmer brez omejitev. Želim si le, da bi bilo manj nesmiselnih in krivičnih omejitev.
Kateri slovenski igralci bi sestavljali sanjsko ekipo za ta vaš film?
Vsak film potrebuje svojo sanjsko ekipo. Najprej so junaki na papirju in tisti potem pokličejo svoje igralce.
Katerega tujega režiserja in katerega domačega cenite in zakaj?
Žal nimam niti tuje niti domače lestvice.
Kakšen napotek bi dali osnovnošolcu, ki bi želel postati režiser?
Naj najmanj stokrat premisli.
Luka Končan, 8. a