»V ŽIVLJENJU JE TOLIKO VREDNEGA IN LEPEGA IN DRAGOCENEGA«
So osebe, ki imajo življenje z rožicami postlano, vendar so tudi osebe, ki morajo v življenju premagati mnogo ovir. Ena mnogih je Breda Smolnikar, ki je imela kar nekaj težav na svoji umetniški poti.Prosila sem jo za kratek intervju. Tole pa je nastalo v najinem pomenku.
Po mojih informacijah ste rojeni v Hercegnovem. Kako ste preživljali svoje otroštvo?
Res sem bila rojena v Črni gori, vendar smo ob začetku druge svetovne vojne pribežali nazaj v rodno Slovenijo. Svojo mladost sem preživljala v Domžalah in od osmega leta dalje v Depali vasi, kjer živim še zdaj. Depala vas je bila kmečka vas in vsi prebivalci so bili kmetje. Jaz, ki sem iz obrtniškega sveta (oče je bil krojaški mojster, mama pletilska mojstrica), sem bila nevedna in sem s široko odprtimi očmi spremljala kmečko življenje, ki pa ga danes v naši vasi skoraj več ni. Samo tri kmete še imamo. Ampak moja mladost je bila svetla in vesela, svet, ki sem ga odkrivala skupaj s svojima bratoma in mlajšima sestricama, je bil izredno zanimiv in ni bilo kmečkega praznika ali dela, da se ga jaz ne bi udeleževala, pa naj bo to žetev, mlatenje žita s cepci ali košnja na roke s koso. Živeli smo na robu mesta svoje enostavno, preprosto življenje, ki ga več ni. Strehe v moji mladosti po kozolcih in hlevih so bile še slamnate. Za Božič smo kar s teh streh jemali mah za jaslice.
Ali ste že v otroštvu radi pisali? Kako se je to odražalo?
Pisala sem predvsem dobre šolske naloge, ki se jih je vedno prebralo potem v razredu naglas. Ker pa sem bila zelo, zelo radovedna, sem rada prisluhnila pogovorom odraslih, tudi če so govorili kaj, kar ni bilo primerno za otroke. Če so me spodili iz delavnice, kjer so moji starši delali, sem pa skrivaj pod oknom ali celo na češnji ob delavnici sledila pogovorom, velikokrat zame nerazumnim in tudi grozljivim. Tedaj po vojni se je namreč govorilo dosti o smrtih, tako partizanov iz naših krajev kot tudi Nemcev in okoliških prebivalcev.
Vaš prvenec, izdan leta 1963, ima naslov »Otročki, življenje teče dalje«. Ali se morda še spomnite, kje ste dobili idejo za to knjigo?
Ta moja prva knjiga je bila zelo avtobiografska. Razen kasnejših »Popkov« potem nisem več pisala tako odprto in tudi ne humorno. Ti dve knjigi pa sta svetli in veseli, kot je bilo življenje v moji mladosti.
Ste kdaj poskusili pisati poezijo?
Ne, nikoli. Ne bi znala napisati niti enega verza. Čeprav pravijo moji kritiki, da se na nekaterih mestih in v nekaterih mojih knjigah besedilo lahko bere tudi kot poezija.
Katera kniga oz. kateri pisatelj pa je vam pri srcu?
Dosti jih je, ki jih imam rada. V mladosti sem rada brala Bevka, Seliškarja, pa vseh vrst pravljice, pripovedke in basni, uživala sem ob Marku Twainu, njegovem Huckleberryju Finnu in Tomu Sawyerju, rada sem imela redke slovenske knjige za otroke in mladino. Iz časa moje mladosti mi še danes svetijo ilustracije iz knjige Josipa Ribičiča »Črni muc vasuje«. Razkošja knjig, ki vam je danes na voljo, žal nisem poznala. Zato se je v moji mladosti dosti pripovedovalo in tudi sanjalo. Morda sem prav iz teh sanj, ko nam stvari niso bile dane, začela ustvarjati in pisati.
V knjigah predvsem opisujete čustva in me zanima, ča je za to kakšen poseben razlog?
Kot sem že rekla, je bila moja mladost vesela in humor je prav gotovo ena od komponent mojega pisanja. Seveda sem se srečevala tudi s smrtjo in žalost je prisotna v mojih kasnejših knjigah. Pisec je najmočnejši tedaj, kadar se mu posreči na papir preliti svojo čustva –
kakršnakoli že so – na tak način, da mu verjamemo.
O vas sem prebrala kar nekaj stvari in zanimivo mi je bilo, ko sem prebrala, da ste svoja prva tri dela izdali pri Mladinski knjigi, potem pa ste začeli dela izdajati v samozaložbah. Mi lahko zaupate, zakaj?
Dolge bi bile zgodbe, če bi ti pripovedovala, kakšna je bila moja literarna pot. Na kratko: nekatere od mojih knjig so izšle pod psevdonimom Gospa. In ker nisem hotela sodelovati z nobeno založbo in ker nisem hotela, da bi se ob mojih knjigah pojavljalo moje pravo ime, sem šla v samozaložbo. Tudi snov, ki sem jo obravnavala v teh svojih knjigah, je bila izredno težka, za oblast v tistih časih neprimerna, in tako sem zelo tiho in odmaknjeno izdajala svoje knjige. S samozaložbo sem govorila svojemu narodu na poseben način o pokončnosti, saj se nisem bala posledic, ki sem jih izzvala s svojim pisanjem, ko sem opisovala življenje tako, kot sem ga sama videla.
Napisali ste knjigo »Ko se tam gori olistajo breze«. V tem literarnem delu pa so neke ženske prepoznale svoje starše in vas tožile. Kako ste se počutili ob vsem tem?
O tem sem že zelo dosti pripovedovala v javnosti. Bilo je zelo težko, posebej še, ker mi je bilo dosojeno za kazen strašno veliko denarja (preko 200.000 evrov in več…). A na srečo se je po osmih letih sodnega pregona vse dobro končalo in sem bila osvobojena vse krivde.
Kaj menite o umetniški svobodi v Sloveniji?
S procesom, kot je bil moj, se je svoboda slovenskih umetnikov gotovo povečala. A za tako borbo je bilo potrebno ogromno moči in vztrajanja. Prilagam link oddaje »Polnočni klub« z naslovom »Primer Brede Smolnikar« iz časov, ko sem še bila obsojena, kjer se vidi, na kakšen način sem se borila. Prav gotovo je zdaj svoboda nas umetnikov večja.
Kaj bi svetovali mlademu človeku, ki si v Sloveniji želi postati pisatelj?
Naj gleda življenje z odprtimi očmi, naj ga živi in naj zmeraj čuti s tistim, ki je ubog, majhen, trpinčen, naj se potegne zanj, a naj živi radostno, saj v življenju je toliko vrednega in lepega in dragocenega. Vse dobro Tebi in Tvojim sošolcem in sošolkam!
Eva Bratina, 8.a
P. S. Pisateljica Breda Smolnikar bo tako Evi kot mentorici intervjujev Bojani Potočnik ostala v nadvse lepem spominu, saj je obema podarila knjigo, mentorici pa ob prijaznem klepetu na Knjižnem sejmu v Ljubljani pohvalila Evo in povedala, da bi z veseljem obiskala našo šolo, morda pa nekoč ...