spletni časopis

Intervju z Janjo Mazelj

Ker smo si ogledali predstavo Kok ti men zdej dol visiš, sva se s sošolko odločili, da bova naredili intervju z igralko  Janjo Mazelj.

Ko smo prišli v gledališče, sva prosili hosteso, če naju bi po koncu predstave peljala v zaodrje. Vprašala je igralce, če sme. Ker so ji dovolili, sva lahko vstopili. Sprejeli so naju kot dve majhni punčki.
Z igralko Janjo Mazelj smo stopile ven in postavili sva ji nekaj vprašanj.

V katerih predstavah rajši igrate? Takšnih za najstnike ali za starejše?

V vseh enako. Meni je vseeno, kakšna igra je in za katero generacijo, odvisno je od odziva publike. Vi ste bili super publika, ker ste sodelovali, če pa publika ne sodeluje, je predstava lahko  tudi za igralce dolgočasna.

V predstavi Katarina reče, da je dramski krožek zanič. Ali vi mislite tako? Ali ste v osnovni šoli obiskovali dramski krožek?

Na žalost v osnovni šoli nismo imeli dramskega krožka. Če bi bil, bi ga z veseljem obiskovala. Mi je bilo pa všeč, da smo včasih pri slovenščini morali napisati lastno besedilo ali uprizoriti pesem. To sem delala z veseljem.

V predstavi ste dokazali, da je važno, da si, kar si. Kaj menite o tem, da se najstniki zmeraj več ličijo?

Res mislim, da je pomembno biti to, kar smo. Z ličenjem poskušamo ustvariti vtis, da smo nekaj, kar nismo. Vendar če smo si naličeni všeč in se sami sebi zdimo lepši, je to v redu. Če pa želimo biti nekaj, kar nismo, pa je to slabo. Tako je, ko se zaljubiš. Eni punci bo fant zelo všeč, druga pa bo rekla, da je grozen. Ampak važno je, da ga punca vidi takšnega, kot je, da fant nekaj izraža.

Ali je težko priti na AGRFT (Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo)? Ali se še

spomnite,  kakšno nalogo ste dobili na sprejemnem izpitu?

V bistvu niti ni tako težko. Sprejemni izpit predstavlja kar težko preizkušnjo, saj je zelo stresen. Jaz, na primer, sem za nalogo dobila bič, čelado in lutko. Iz tega sem morala sestaviti kratko igro. Predstavljala sem si, da sem majhna punčka, ki se igra in nato opazi, da se igra z mrtvim človekom. Kasneje sem dobila še besedilo, ki sem ga morala zaigrati, in še nekaj nalog.

Kaj svetujete mladim igralcem?

Če jih veseli igranje, naj se s tem ukvarjajo. Želim jim veliko uspeha.

Kako je z avdicijami? Ali je težko priti v skupino?

Ker sem že zaposlena v Mladinskem gledališču, mi ni potrebno hoditi na avdicije. Če pa ne bi bila zaposlena tukaj, bi me verjetno poklicali ali pa bi morala avdicije obiskovati sama.

 Ampak žal, naju je avtobus že čakal in sva morali  prijeten klepet  zaključiti.